Stadtgut Steyr Ultralauf Event 2014

Stadtgut Steyr Ultralauf Event 2014

Stadtgut Steyr Ultralauf Event
73 krogov, 100km, dolžina kroga 1369 m

Petek, 12. 9. 2014

Dopoldansko pakiranje vsega potrebnega za tekmo. V avto zbašem »arafata«, hladilno torbo, mizico in stole, v torbo pa napolnjeni dve laufrski uri (za vsak slučaj), rehidracijsk prašek, magnezijeve tablete, basico (elektrolitski napitek), gele, dextro, frutabele, banane, sendviče, vodo, tekaško opremo in dva para superg.

Opoldan krenem na pot, do avstrijskega Steyrja je cca 450 km. Po poti se ustavim še na kavi, v Ljubljani poberem support in ob 13.00 kreneva iz Ljubljane.
V Steyr prispeva okoli 18.00, se prijaviva v hotelu in odhitiva do tekmovalne proge, oddaljene cca dva km. Dvignem startno številko, a ne gre brez zapletov. Pod številko, ki sem jo imel vpisano v voucher, namreč ni bil nihče prijavljen. Zaplet smo hitro rešili, saj je moje ime zabeleženo na startni listi, le da ne pod številko 92, kot je pisalo v voucherju, pač pa 93. Sledi postavljanje »arafata« za
support; glede na to, da ga postavljala prvič, sva neverjetno suverena. Postaviva ga v dobrih desetih minutah. Z avtom se odpeljeva še po progi, da vidiva, kje bom jutri tekel, nato pa se odpraviva še na obilno večerjo, čemur sledi samo še priprava tekaške opreme za naslednji dan, da zjutraj ne bi bilo nepotrebne panike. Malce se zatika pri nastavljanju čipa na vezalke, saj podobnega sistema še nisem nikjer videl, pa še meni se ne zdi preveč posrečen. Ko težavo rešiva, se odpraviva spat.

Ura je 21.00, budilka nastavljena na 3.45. Če mi uspe kmalu zaspati, se bom dobro naspal.

Sobota, 13. 9. 2014 – dan ultramaratona 100 km Steyr AUT

Spal sem kolikor toliko dobro, in ko je budilka naznanila, da je treba vstati, se počutim naspanega. Sledi vstajanje, tuširanje in obvezen obisk WC-ja. Z vazelinom namažem stopala in druge dele telesa, da ne bi bilo odrgnin, prelepim bradavičke na prsih, se oblečem in grem pogledat pred hotel, kako kaže z vremenom. Tema je še, vetra je kar precej, dežja pa še ne. Temperatura okoli 11° C.

Iz avta vzamem sendvič in vodo ter pozajtrkujem kar stoje ob cesti. Prvoščim si še čokoladni žepek, to pa je tudi vse, kar lahko spravim vase. Spijem kak liter vode in se odpravim nazaj v sobo. Vznemirjenost pred startom narašča, kot se za tak dan spodobi; da bi se vsaj malo umiril, priklopim wi-fi in na hitro preletim komentarje v skupini, ki sem jo ustvaril na FB. Support še spi in je nočem buditi, že tako bo imela z menoj danes dela čez glavo pa še šofer bo ob povratku v domovino. Ko prebiram številne spodbude in dobre želje, se mi orosijo oči: kar ne morem verjeti, koliko vsega je napisano … Preveč za zjutraj, preveč za pred tekmo, da bi prebral vse … Občutek, da te podpira in spremlja toliko ljudi, ki ti želijo vse najboljše, je nepopisen in mi da posebno energijo …

Spremljevalkina budilka naznani, da bo počasi treba na start. Še zadnje priprave, nakar vse torbe odneseva v avto in se odpeljeva na kraj dogodka, kamor prispeva ob 6.20.
Vreme se tudi tokrat ne izneveri: na progi lije kot za stavo. V stavbi, kjer so dvig startnih številk, garderobe in masaža, se grejemo in čakamo na uradni začetek. Kot ponavadi je najbolj oblegan prostor WC, do katerega mi uspe priti v rekordno hitrem času. Sreča pač.

6.45: Uradni napotki za tekmovalce v nemškem jeziku, a se napovedovalec potrudi in nekaj na hitro odžlobudra v angleščini, saj so med tekači tudi Slovenci (beri: en tekač). Resnici na ljubo, za njegove besede ne zmenim kaj dosti, saj sem si že vse prebral na spletni strani, tako da kakih presenečenj ni bilo. Tekači na petdeset km morajo na dež prej, saj je njihov start nekje na polovici kroga, mi pa smo še malo počakali na toplem pod streho.

6.55: Odpravimo se proti startni liniji, še vedno imam na sebi tudi polivinilasto pelerino, ki smo jo dobili od organizatorjev. Dež neusmiljeno pada; vem, da ne bom dolgo suh. Napetost je na srečo nekoliko popustila. Tri minute pred startom slečem pelerino, se postavim v prvo vrsto, support napravi nekaj fotografij, še objem za spodbudo in že odštevamo zadnje sekunde …

7.00: Starni trak se dvigne točno kot švicarska ura in gremoooooooooooooooooooooo! Začne se moja prva stotka. Ponosno in z nasmeškom tečem prvi krog, v mislih premlevam zjutraj prebrane besede spodbude, dež me ne moti preveč, vendar pa zoprno piha, zato me zazebe v roke in si že v tretjem krogu nadenem rokavice; šele proti koncu tekme jih znova zamenjam in si nadanem suhe (še dobro, da sem jih doma v zadnjem trenutku vtaknil v torbo). Support ima nato še nekaj malega časa zase, za jutranjo kavo in odjavo iz hotela, kamor se zvečer ne bova več vrnila, saj se nameravava po tekmi odpeljati direktno domov.

Krogi minevajo in kilometri se kar lepo nabirajo, noge me ubogajo, glava je v redu. Proga je krožna in speljana tako, da tečemo po eni strani ceste v eno smer, po drugi pa v drugo, tako da se ves čas srečujemo s sotrpini. Na progi so tudi tekači na petdeset km, ki so seveda hitrejši in nas kmalu ujamejo. Na okrepčevalnici se pridno hidriram, na izbiro so tudi coca-cola, red bull, sadni sok, mineralna voda in brezalkoholno pivo; razen mineralne vode in sadnega soka med tekmo poskusim vse. Zraven je tudi okrepčevalnica s hrano, kjer ponujajo makaronovo meso, juho, različne biskvite, sendviče, kumare, rezine jabolk in seveda banane. No, banane so tudi vse, s čimer si postrežem, sem pa zato pri tem toliko bolj dejaven.

Na cca petindvajsetih km je predviden prvi resni postanek, support je že na svojem mestu, tako da ji lahko naročim, kaj naj me pričaka v naslednjem krogu – gel in torbica z vodo in gremo dalje. Potem se nekaj časa skoraj ne ustavljam, saj me je zaradi mraza, vetra in mokrote že v začetnih krogih začelo tiščati v mehurju in sem do petindvajsetega km šel odtočit že vsaj tri krat; v nadaljevanju nisem več želel izgubljati časa. V naslednjih krogih ima support kar precej dela, saj je krog razmeroma kratek, meri le 1369 m, in ker se nisem ustavljal, mora stvari pripraviti vnaprej, da jih ob mimoteku samo poberem in odnesem s seboj.

Pretečem tudi trideseti in petintrideseti km, brez težav, brez bolečin v tetivah, ki so mi zadnje dni pred tekmo nekoliko kravžljale živce, superge so pravilno zategnjene, nogavice se nikjer ne »gužvajo«; skratka, vse je idealno. V glavnem dežuje, na trenutke močneje, potem pa malce manj, včasih tudi lije, tako da mi ne samo kaplja, ampak tako rekoč teče s šilta na kapi, za povrh pa močno zapiha, tako da celo sam, čeprav sem letos treniral tudi v zares nemogočih razmerah, spustim kakšno sočno na račun vremena. In potem se na devetintridesetem km zgodi … za mano je letošnji dvatisoči km, pustim ga pri enem od košev za smeti ob progi.  Zadovoljen odtečem krog do konca in veselo novico naznanim supportu (imel sem občutek, da me ni takoj razumela, pa saj jo razumem), potem je spet treba misliti na cilj. Maratonsko razdaljo pretečem v manj kot štirih urah in bliža se polovica tekme. Še vedno vse deluje brez težav in tudi tempo je še vedno okoli 5,30/km. Na trenutke moram celo upočasniti, saj tempo narase tudi na 5,15/km, kadar nisem pri stvari tudi z glavo. Zavem se, da tako ne more iti do konca, vendar pa se mi »računica« izide: s takšnim tempom zdržim do petdesetega km, potem se pa na tempo ne oziram več. Tekel bom, kakor bo šlo, s hitrostjo pa mi zagotovo ne bo več uspelo pretiravati.

Petdeseti km pretečem v cca 4. urah in 45. minutah. Support deluje brezhibno tako ob progi kot pri poročanju v FB skupino. Žal se pojavijo tehnične težave pri prenosu podatkov, a tudi to premagava. Ob 12.00 skupini sporočiva, da je polovička teka za menoj. Tečem v naslednje kroge in nabiram kilometre, še vedno je hladno, kar me ne moti, še vedno pada dež, tudi veter ne pojenja povsem. Na petdesetem km je tudi drugi daljši postanek, torej gel in voda, naslednji krog pa tudi magnezij in basico pa frutabela in dextra. Na uradni okrepčevalnici pa si skoraj vsak krog s čim postrežem, tako da je telo preskrbljeno.

Razdaljo supermaratona Čazma (61,350 km) pretečem v cca 5. urah in 45. minutah, kljub temu da mi se je na šestdesetem km zgodilo, kar sem pričakoval. Nisem sicer vedel, kdaj se bo zgodilo, vedel pa sem, da se bo … in se tudi je … začel sem napačno razmišljati: »ŠE štirideset km do cilja« namesto »SAMO ŠE štirideset km do cilja«. Tu je support odigrala pomembno vlogo, čeprav sem bil na progi sam. Prepričan sem, da mi je bilo zaradi njene podpore lažje, kot če ob progi ne bi bilo nikogar. Tempo je padel na 6,00 pa na 6,10 in 6,15. Moral sem začeti razmišljati, kako težavo rešiti, kaj vnesti vase, da bo tisto pravo in da bo delovalo; začela se je borba z glavo in telesom, s kilometri in vremenom pa še kakega hudiča bi tedaj lahko našel. Zategovanje v stegenski mišici, strah pred krči, prvi znaki dehidracije, odtočiti sem moral skoraj vsak krog ali dva, kilometri so se vlekli kot smrkelj, ni bilo tiste prave misli, ki je sicer v meni, da vem, da bom zmogel … Navzven sem poskušal delovati v redu, a je tudi support ugotovila, da je prišla kriza. Rehidracijski napitek, enkrat, dvakrat, pa frutabela in kar nekaj dexter in kaj še vem kaj vse mi je namešala v bidone … Pa lončki red bulla, brezalkoholnega piva in coca-cole na uradni okrepčevalnici, kar nekaj kosov banan in voda pa je nekako šlo do sedemdesetega km, ki je bil v povprečju še vedno v tempu pod 6,00/km. Pa sem se odvleke naprej, ne vem sicer točno, kako, a je počasi šlo, tudi do petinsedemdesetega km, ko je bil predviden zadnji večji postanek. Vse, kar sem pretekel po triinsedemdesetem km in pol je bil zame nov dolžinski rekord, a ga nikakor nisem znal v glavi proslaviti. Ne še, ni še konec, cilj še ni dosežen. Gel in spet ritual z vsemi možnimi napitki v naslednjih krogih. Vmes sem začel taktizirati in sem malce hodil, hitro, tako da mi tempo ni preveč padel. Sedaj se je gibal okoli 7,00. Telo si je počasi opomoglo, le glavo sem moral še nekako »poštimati«.

Spopad z glavo se je začel nekje pri petinšestdesetem km. Telo je bilo ven iz ta hudega že pri petinsedemdesetem km, glava paše ne. »Samo še petintrideset km, to je toliko kot …« Proga, ki se mi je pojavila v glavi, mi nikakor ni bila všeč: Logatec–Medvedje Brdo–Godovič–Logatec. Prenaporno za moje sedaj že kar dobro izmučeno telo. Preveč klancev, prestrmi spusti! In v mislih sem še naprej iskal progo podobne dolžine. »Lepša je iz Logatca do Šiške,« me je prešinilo, le da nisem smel pomisliti na čas, v katerem jo pretečem. Z mislimi sem se zato raje postavil v cilj in si predstavljal, kako tečem skozenj z dvignjeno zastavo. Mislil sem na vse, ki so me spremljali med pripravami, zlasti pa na tiste, ki so ob telefonih in računalnikih spremljali objave na FB in mi napisali kaj v podporo. Čeprav sem vse to videl šele po končanem teku, mi je support občasno navrgla kako misel s FB. Kilometri so se nabirali, sicer počasi, a vztrajno, pred menoj je bil samo še mali maratonček, a glavi še vedno ni bila na svojem mestu. Spet triki z vizualizacijo cilja in podobno, da sem si odgnal slabe misli. Vmes sem imel za krajši čas še težave s pregrevanjem. Še dobro, da je deževalo in je bila ob progi velika in globoka luža. Ne, k sreči je ni bilo treba uporabiti, sem se pa že videl, kako se v njej hladim. Po vsej verjetnosti pa sploh ni šlo za telesni problem in sem vse skupaj rešil kar v glavi.

Na osemdesetem km sem si v glavi predstavljal samo še tek od doma do table Hotedršica in nazaj. Pri dvainosemdesetem km sem si moral še malo prigovarjati, da me čaka SAMO ŠE osemnajst km, in ne da sem komaj pritekel do Đurđe (pizzeria Bolero), in je nekako šlo naprej. Sedemnajst, šestnajst, petnajst km do cilja, v glavi zopet druga trasa s treningov, Logatec–Grčarevec–Logatec, trik deluje, vrnilo se mi je pozitivno razmišljanje. Če ne bi šlo drugače, bi šlo po rokah, kolenih … kakorkoli … prihod v cilj se mi je kar sam risal pred očmi. Ta mali trik s progami se mi je obrestoval že na supermaratonu Zagreb–Čazma, zato sem z njim nadaljeval do cilja. Dvanajst km: Kraški pozdrav jeseni, deset km: 4 krogi Zapolja plus še malo, sedem km: SAMO ŠE 3 krogi po Zapolju, potem pa sem samo še odšteval km.

Pogled na uradno merjenje razdalje in na mojo uro mi ni dal miru, in bolj ko sem računal, bolj se mi je zdelo, da bo po moji uri treba teči več kot sto km, kar sem tudi povedal supportu, ki je imela nalogo, da mi preda pred zadnjim krogom preda slovensko zastavo. Na to sem se pripravil v glavi. In res se je zgodilo točno to, kar sem se bal: ko sem šel (po mojih izračunih) v zadnji krog, nisem dobil finisher zastavice, ki so jo prejeli vsi, preden so se pognali v zadnji krog. Ojoooooj, še dva bo treba oddelati! Še dobro, da sem glavo na to pripravil, toda v meni je vseeno ostal malce grenak priokus. Še pred koncem kroga mi je garmin pokazal sto km; no ja, kaj ‘čmo, uradna razdalja je uradna razdalja, in sem le šel po finisher zastavico!

Še zadnjič skozi startno linijo, dobil sem zastavico … nepopisen občutek, a žal nisem imel ne moči ne energije, da bi v drugi roki nesel še slovensko skozi cel krog. Kljub temu me kakih štiristo m pred ciljem me čaka VELIKA SLOVENSKA zastava – z veseljem jo bom ponesel skozi cilj! Tečem svoj zadnji krog, z zastavico (kolikor še zmore) maham tekačem, ki so še na progi, čestitke prihajajo od sotrpinov, podpornih ekip in vseh, ki so ob progi … Še malo, še malo, zadnjič se obrnem, še dolga ravnina do mojega supporta, ki mi preda zastavo, ponosno jo dvignem in odtečem v ciljno krivino … Telesa ne čutim, v meni vrejo čustva, zadovoljstvo se meša z nepopisno srečo, ponos in ne vem še čim vse, skozi glavo mi gredo pretečeni kilometri, oči se orosijo … Tečem zadnje metre svoje prve stokilometrske preizkušnje, vem, da bo čas zame fenomenalen, pozabljeno je vse slabo, pozabljene so vse bolečine …

Pred ciljem z visoko dvignjenimi rokami, v katerih ponosno držim slovensko zastavo in finisher zastavico, še pogled v nebo in … CILJ. Konec je! Glava sicer ne dojame vsega, a vseeno je KONEC!

Čas: 10 h 25′ 31” 6

Prve čestitke prejmem od supporta, tudi ona si jih zasluži za vse odrekanje in podporo, ki mi jo nudi doma in ki mi jo je nudila ob progi, in vse to zaradi mojih norih ciljev.

Avstrici znajo … preden mi podelijo težko prisluženo medaljo, mi okoli ramen ovijejo odejo (počutim se kot kak Kenijec na Ljubljanskem maratonu), nato je na vrsti točeno pivo in na hitro še eno … potem pa MEDALJA.

Tags:
No Comments

Sorry, the comment form is closed at this time.