Supermaraton Zagreb – Čazma 2014

Supermaraton Zagreb – Čazma 2014

Supermaraton Zagreb Čazma

Čazma, 23. marec 2014

V soboto si pripravim vse potrebno, eno torbo za s sabo, drugo za v avto, pa bidon in torbico, da jo bom pripel za pas, priklopim uro. Spat zginem ob 21.15 in neverjetno hitro zaspim.

Dan D – nedelja, 23. marec 2014

Budilka ob 3.15, vstajanje, tuširanje, oblačenje, hranjenje; ob 4.30 smo zmenjeni na Lomu. Tja me odpelje moja draga. Igor in Roko sta točna kot ura in že se peljemo proti Ljubljani, še prej si na črpalki priskrbim dodatno energijo, ki jo pohrustam po poti do Ljubljane. Na Rudniku smo kakih pet min prezgodaj, tako da malo še počakamo in že se pripelje Tadej, naš prevoznik do Zagreba. Seveda mora biti tudi kaj narobe, Tadej je doma pozabil uro … fak … sreča, da ne stanuje daleč. Še en krog po Ljubljani, nato pa nazaj na obvoznico in gas proti Zagrebu.

Ura teče, nič ne reče, v Zagreb prispemo okoli sedme. Parkiramo pred stavbo policije (da je avto na varnem) in se peš odpravimo do Trga bana Jelači

a, kjer prevzamemo startne številke in čipe ter se pripravimo na start. Oddamo še torbe na avtobus, se malo ogrejemo in čas je, da gremo na start. Vsenaokoli polno Slovencev in znanih obrazov, znanih ultrašev.

Na startu se z Igorjem postaviva v prvo vrsto, organizator v dveh stavkih pove pravila in že nastopi težko pričakovani trenutek.

Tako miren, kot sem bil tokrat na startu, nisem bil še nikoli. Glava poštimana; v njej le misel na cilj.

Pozor … in POK … in gremo proti Čazmi. Po ulicah Zagreba kar hitro, za moj občutek prehitro, tako da moram že takoj na prvih kilometrih uporabiti glavo in zavestno upočasniti tempo. Uspešno. Tekači me začnejo počasi prehitevati (samo izvolite, si mislim). Ne pustim motiti in nihče me ne more spraviti iz tira. Prva postojanka na petih km, malo vode in gremo dalje, vse v istem ritmu, težav ni razen zoprnega skelenja v ahilovi tetivi na levi nogi (ker do sedaj s tetivami nisem imel težav, se s tem ne obremenjujem). Kilometri se kar pridno nabirajo in okrepčevalnice se vrstijo. Na okrepčevalnici na dvajsetih km me dohiti štajerska naveza in potem tečem kar za njimi. Na petindvajsetih km daljši postanek, mehur je prepoln in ga je treba sprazniti. Odhitim naprej in pojem gel. Počutim se dobro, zato tempa ne spuščam. Štajerska naveza mi diha za ovratnik, vendar se ne pustim motiti, eden od njih odhiti, drugi pa počasi začnejo zaostajati. Mimo priteče Tadej, pozdraviva se in on odhiti naprej. Srečno! V glavi pa matematika, aha, samo še od doma do Razdrtega, pa sem v cilju. Po tridesetih km dohitim Rokota, zaželiva si srečno in odhitim naprej. Vmesni kilometri se kar nekako vlečejo, čeprav tempa ne spuščam. Telo in glava sta dobro, brez krize. Končno okrepčevalnica na petintridesetih km, napolnim si bidon, spijem par kozarčkov vode in izotonika, si vzamem nekaj koščov banane za po poti in že tečem dalje. Malce me začne zategovati v desnem stegnu, zato si v bidonu pripravim magnezijevo tableto in raztopino spravim vase. Stvar pomaga in zlobnih misli v stilu »Pa me ja nau krč« ni več. Pogledam na uro, bližam se štiridesetemu km in več kot zadovoljen ugotovim, da bo čas na maratonski razdalji očitno boljši kot na Ljubljanskem maratonu. Na vrhu hriba še okrepčevalnica in gremo dalje. V glavi pa »Še en mali maratonček pa smo v cilju.« 42,195 km, čas cca 3 ure 55 minut, kar je blizu mojega PB v maratonu. Še sam ne morem verjeti, počutim se odlično, ni ravno, da sem kot nov, pa vendar sem sedaj prepričan, da mi nič več ne more preprečiti prihoda v cilj. Začnem se poigravati z mislijo, da mi tudi čas blizu šestih ur ne more več uiti, če me kaj ne preseneti.

Vsi naslednji kilometri so zame nekaj povsem novega in tako ne vem, kaj naj pričakujem. Cesta pa kar v hrib. Dohitim sotrpina Hrvata, domačina. Prilepi se mi za hrbet in drug za drugim rineva v klanec. »Koliko ima još ovog klanca?« vprašam, v odgovor pa dobim: »Ne pitaj!« »No, butl, kua pa sprašuješ,« si mislim in utihnem in ne gledam naprej. Rineva in rineva naprej. Dvignem pogled in … faaaaaaaaak … klanec še kar naprej, do kamor vidim, sranje, jeb** klance, nato okrepčevalnica, klanec pa še kar naprej. Sotrpin se me še vedno drži. Končno vrh klanca, spust pa prehud, da bi se dalo hitro teči, pa tudi noge niso več prave. Po spustu pa spet klanec in spet spust, po petdesetih km se stvar malo unese in zopet sem v svojem ritmu. Tudi sence sem se znebil in zopet tečem sam (kar mi dejansko najbolj ustreza). Prehitevam drugega za drugim, že vse od štiridesetega km ne steče nihče mimo mene. Vmes manjša krizo v glavi v stilu »Samo še šestnajst km, fak, pa veš, kam je to še treba laufat, to sploh ni tok, samo …« in podobna mentalna sranja. Da bi se tega otresel, se zaposlim. Na okrepčevalnici na petdesetih km si v bidon dolijem vodo, pojem še tretji gel (drugega sem na štiridesetem km), ga poplaknem z vodo, potem pa v vodo zmešam še drugo tableto magnezija za ciljne kilometre.

Zadnji kilometri:
Okrepčevalnica na petinpetdesetem km,

Čas odličen, vem, da mi rezultat pod šestimi urami ne more več uiti. Pred okrepčevalnico me dohiti in prehiti Semjul, a ga pozneje sam prehitim, saj se hitreje odžejam kot on. Ponese me lahen klanec navzdol, žene me tudi misel, da moram odteči samo še polovico logaške desetke. Na šestinpetdesetem km v glavi le še misel »Evo, samo še od Kalc do doma«, butast nasmeh na obrazu in zarošeno oko … občutek je nepopisen. Tečem proti cilju. Pred seboj vidim še nekaj tekačev in se jim približujem. Tempo neverjeten (vsaj zame po toliko km), 5.30, in to brez težav. Tabla ČAZMA in že vidim ciljni klanec, o katerem mi je pripovedoval Igor. Tekač pred mano je prav on. Pozdraviva se, športno mi čestita in zagrizem v klanec pred ciljem. Grizem in se oziram nazaj … Ob cesti avtomobilska hupa in znan avtomobil, za volanom pa moja draga, ki me je prišla počakat na cilj. Ves vesel ji z obema rokama odzravim.

Potem pa skoraj zgrešim odcep za cilj! Grrrrrrrr, na vseh križiščih so nas usmerjali redarji, tu pa ni nikogar. Že res, da je na tabli oznaka za supermaraton in smer, vendar je tabla na tleh, telo pa utrujeno in glava že na cilju … V zadnjem trenutku se zavem svoje zmote in odhitim v pravo smer. Pred mano samo še nekaj sto metrov …

Po ciljni ravnini tečem z visoko dvignjenimi rokami, tudi pogled je usmerjen v nebo. Uradni napovedovalec napove moj prihod v cilj in ja … Res je težko opisati ta trenutek, pogledam v tekaške copate, ki sem jih mučil vse te mesece … Slika v glavi se pomika v počasnem posnetku, po telesu me spreletava kurja polt, skozi misli mi zdrvijo vsi kilometri, ki sem jih odtekel med pripravami … In potem ciljna preproga pod nogami. Pogledam še na semafor na cilju …

Čas: 5h 50′ 11”.
Uradna razdalja: 61,350 km.

Več kot zadovoljen. Svoj nastop na svojem prvem supermaratonu zaključim s časom, za katerega bi stavil, da mi je nedosegljiv, in ja, če bi stavil, bi izgubil, a z veseljem.

Tags:
No Comments

Sorry, the comment form is closed at this time.